V neskončno dolgih hodnikih
zevajočih v čas
in črvinah
raztezajočih se v vesolje in pol
skozi raztrgano znamko
opazujem korakanje
dnevov in noči,
ko so me takole zabetonirali
v mozaik ter čakam,
da nas vihar razruva in
razpošlje v domača
morja in na vršace,
kjer se na kislem dežju
božanstev
hišice topijo
in venomer rastejo z nami.
Pozdravljena, Evelyn, pesem se mi zdi zanimiva, nekako posrka v spiralo. Kot tiste, ki se rišejo na ekranih. Ampak k sreči greš še naprej, ne ostaneš pri tej računalniški asociaciji .. Sem pa pri branju pomislila, da je povsem odveč ponovitev naslova pesmi v njenem prvem verzu. Morda bi veljajo tudi malce premetati vrstni red verzov?, da bi pesem še bolj pritegnila tudi v svojem začetnem delu. Seveda pa je to le moje bralsko mnenje. Burim duhove, naseljene v polžjih hišah ;-)
Lp, Ana
Ana,
hvala za opažanja. Gotovo je potrebna še dodatna perspektiva, da se vidi, kje se je prirezalo preveč in kje bi bilo še kaj za 'poštukat'.
Bom premislila in popravila tudi v skladu z vašimi predlogi, kajti tudi kakšen duh mora biti včasih za hip usmerjen k boljšemu.
Lp, Evelyn
Izvrstna Ideja res rabi nekaj poliranj,
vendar biser že sije,
luč Evelyn.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelyn
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!