Dolgo že hodim po cesti,
zaidem na stezo,
se spotikam,
lovim ravnotežje,
še vedno se vračam.
Spotoma me spreletava zavedanje,
da vse kar sem dobrega storil
je le v meni, v mojih spominih,
...morda še kje.
Pravijo, da bi lahko bil boljši,
bolj prijazen, uvideven,
bolj skromen in skrben.
potrpežljiv in predan.
Ne vedo za moje občutke.
Svet me je izoblikoval po svoje.
Mnogi so dosegli več kot bi sicer.
Rojeni so pod srečno zvezdo.
Preko mojega hrbta
so načrtno uspevali
na podel način
uresničevati svoje cilje.
V duhu so pogoltni, brezobzirni,
njihov licemerski smeh mi je povedal
s kakšno nadutostjo lahko zavladajo situaciji.
In so uspeli.
V takih razmerah pa sem uspel ostati
samo tako dober, kot sem.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vinko Tavčar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!