Zdaj, ko vse vem,
napišem.
Tega, kar je in je bilo,
nikoli ne izbrišem.

Zdaj, ko sva spet tu,
kjer sva bila,
bi dušo dala,
da nikdar več
nikamor
ne bi šla.

Ampak bova,
zase vsak,
odšla.
Midva skupaj
sva nek drug svet
v morju časa.
Drugačen.
Za naju lep in bel,
za druge mrk,
temačen.

In ko boš spet tam,
tako sam
tipal v nepoznano,
neskončno bi želela,
da bolečino dvoma
lahko delil bi z mano.

Ker zdaj vse vem,
napišem naj!
Zaklenem vase, shranim.
Napišem vsaj,
da tebi grenki hlad,
brezup
in čas
prihranim.

Lidija Brezavšček - kočijaž