Poleg mogočnega drevesa

pod njegovimi vejami

samuje najina klop v parku

na kateri sva prav v poletju

odhajala sedeti nanjo

pisala pesmi jih brala

kramljala ob petju veselih ptic

in tako je bilo še prejšnje poletje

danes je drugače tako zelo drugače

danes si daleč proč od mene

in vse kar imam je veliko hrepenenje

spomine sanje in upanje

da nekoč se zopet usedeva

na klop poleg mogočnega drevesa.

igor žuravlev