Knjiga, ki te brez zadržka posrka med stene ordinacije in zamaknjen pogled skozi okno, prek katerega, ne da bi trenilo, pokajo šivi psihološke ujetosti v odnose, vrojenost, narod. Ki te posrka vase tudi zaradi sloga, jezika, poetičnosti in hkrati jezljive humornosti. Osrediščeno je telo, ki z adrenalinsko bombo zaustavi divjajočega človeškega duha, da se začne spraševati, kje ga je polomil in kako naj razvozla mišičevje in živčevje, ki ga duši, da se počuti kot pred smrtjo, z željo seveda, da bi spet zadihal. Dolgi stavki, vrsto besednih zvez za sladokusce, popopranih s humorjem, kletvicami in mašili, ki so povsem na mestu in odlično sedajo na sicer izjemne Ihanovske izreke (niti enega ne bom zapisala tukaj ;-). Ni vam treba slediti zgodbi, v bistvu ta priplava po koščkih in ne nujno v nekem logičnem zaporedju, ampak na skupni imenovalec daje vse naše početje, ki nas na koncu zadane kot bumerang. Malce tudi terapevtska, saj je vendar prvoosebni pripovedovalec zdravnik in čeprav je knjiga mestoma izredno poetična, deluje kot dober recept za samopremik ali vsaj premislek.

Lp, 

Ana