Iznad opečnatih ritnic rojijo
borovi pedici, galebje sence
in zablodeli pogledi nomadov.

Veter neumorno ponavlja svoj
solilokvij in tke razblojenost
misli v zanikrno klasje trav.

V nebo vgravirana jadra ex usu
spreminjajo barve in nabuhla
obličja. Razgonjena mlaka žre

skrbi in strahove in čas in še kaj.
Med golobi v makrameju pinij so
razobešene partenologove sanje.

Odtis dneva v sipkem pesku kolaž-
ira spomin, ki mu je sojeno, da ne
bo nikoli uokvirjena slika pejsaža.

Hladiva se v senci brez senčice
dvoma. Ex nexu, ex usu, ex tunc.

Tomaž Mahkovic