Ne odidem daleč,

da se na obali potopim v sinjino tvojih oči.

Ne prepotujem puščave,

da med prsti ustavim suho prst.

Iščem nemogoče,

iščem v njej kapljice,

ki mi bodo prikazale domač obraz.

Vendar plujem preko oceanov,

da se s svojimi privijam ob tvoje misli.

Mehkobno vem,

da se te toliko misli mora dotakniti.

Ne le v sinjino, ne samo v puščavo,

naravnost v sredino potujejo.

Moje še vedno režejo

noge visokemu prestolu

ki se krasi s teboj.

Ta čudež, moja norost in nerazsodnost

se lahkotno izgubljajo v daljni pomladi.

Ti pa si še veliko dlje.

A te vedno najdem in...

ne grem daleč.

Najdem barve, ki te narišejo,

svetlobo, ki boža kot ti

in sonce, ki me pogreje,

ko se sama izgubljam v naslednji dan.

Sandra Kocijančič