Poskušam se oviti v

prozorno enostavnost.

Takšno,

da mi bo dovoljevala pogled.

Čez in dlje.

Poskušam prelisičiti misli,

presušene,

jedke,

ki prerastejo meje obvladljivega.

Ni se potrebno igrati.

Z neznatnimi iskricami,

ki netijo velike ognje.

Poskušam uiti neurju penečih besed,

ki zaudarjajo po preživetem.

A me njihov vonj vztrajno polni.

Morala bi objeti trhlost,

davno nalomljene palice,

s katero rišem v pesek.

Prevelika srca.

A svet je premajhen za risbe

in veter mi vztrajno briše sveže črte.

Še poskušam ujeti vonj jutra,

ki bi polnil davno začutene globine.

Na katerih raste mah.

Poskušam verjeti,

da so poskusi semena, ki zagotovo najdejo tla.

Poskušam verjeti,

da bo v njih toliko življenja,

ki bo imelo novo moč kaljenja.

Sandra Kocijančič