nebo se preoblači v noč kot v svatbeni

žamet. povsod po stanovanju

pobiram založene smehljaje

kot frnikule. čevlje polnim z zrakom in

mesečino. v ogledalu mi

pomaga moja krilata

dvojnica, s plahutanjem naznanja

ljubezenska tišinjenja. in naslov

za prvo knjižico porednega

scenarija. v tej noči je moj dih

ujet kot žužek v pasti

nočne lučke, drhti med tvojimi

dlanmi kot psiček pred

velikim zaščitnikom. vem, morala bom

počakati, da se prebudijo prašni

metulji z globokimi brazgotinami

od krempljev, nohtov, podočnikov. ločeni

od sence molčečega spremljevalca. črkujem

zgodovino zločinov, statistiko epidemij.

zadnjo uro me grize moja

limfna melanholija, v rabljenem

kovčku so nerazpakirane ideje o

ločitvi. z resničnim bremenom vetra

v hrbet,  zbiram na stranski poti suhe

krhlje želje.  zunaj sta v ganljivem sožitju

drevo, zeleno od plesni in moker

cucek. zavidam jima.  

tukaj sem le, da poberem

zajčji loj in mišje trepalnice.

Marko Skok - Mezopotamsky