nebo navlači noć kao svadbeni
somot. skupljam zagubljene
osmehe kao klikere svuda
po stanu. cipele punim zrakom i
mesečinom. u ogledalu me
podržava moja krilata
dvojnica, lepetom najavljuje
ljubavna tišinarenja. i naslov
kao prvu bukvicu vragolastog
scenarija. ove noći moj dah,
zaglavljen kao kukac u zamci
noćne lampe, između tvojih
dlanova drhti kao mali pas pred
velikim zaštitnikom. znam, moraću
sačekati da uskrsnu prašnjavi
leptiri sa dubokim ogrebotinama
od kandži, noktiju, očnjaka. odvojeni
od senke ćutljivog pratioca. sričem
istoriju zločina, statistiku epidemija.
u poslednjem satu klati se moja
limfna melanholija, u rabljenom
koferu neraspakovane ideje o
rastanku. sa prisnim teretom vetra
na leđima, sabiram suve režnjeve
želje na stranputici. napolju
drvo zeleno od plesni i mokar
pas u dirljivoj simbiozi. zavidim.
ja sam tu samo da pokupim
zečji loj i mišje trepavice
Občutje pesmi, ki bi bila lahko ljubezenska, je melanholično. Vse je minljivo (kot mrčes, pokončan od svetlobe, čevlji, polni mesečine, kot kovčki ločitve ...) in nerazložljivo obdano z željo (kot hrepenenje po dlaneh in nenadne stranpoti ...). In to večno zavidanje biosferi, ki je naravno zraščena skupaj, kot zelena plesen in moker pes. Slikovito in globoko, samotno v dvojini.
Lp, Ana
Hvala, Ana, za komentar. Všeč mi je, zelo. :)
lp, Jagoda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jagodanikacevic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!