Nekoč sem cele noči tkala pesmi

na statvah domišljije

jih krasila s srebrno nitjo

in škropila z vonjem jasmina.

Zdaj ni od njih ostalo ničesar:

strele tujih besed

so jih scvrle

žarki lažnega sonca

so jim izpili barve

pred obličji kritikov

so ledenele od strahu

izpirala so jih

deževja mojih solz.

Sedaj mi stihi

vse redkeje

le še kot ponošene cunje

spolzijo iz roke

Obešam jih s ščipalkami

otrplih prstov

na porumeneli papir

in jih pustim da se pozibavajo

pred tujimi očmi

bolna od strahu

ali jih bodo s pogledi sežgali

(ali pozlatili,

nikoli se ne ve)

Marko Skok - Mezopotamsky