Kot pes poližem stare rane

Utripnem v sanje,

da sem živa, vroča

in med budno stanje,

ko še mrtva spim.

 

V blodnjavosti

otepam se slepila,

da spet se ljubim z njim.

Ko vpraša,

če sem s kom drugim se spečala,

ga stisnem,

- premočno -

kot bi grabila ga za vrat.

Razgaljeno

me sune iz mrtvila,

zavrtinči v gnev …

        

Kot jezik žilave,

mesnate so besede,

ki vrivajo se vame

v tem morastem, bolestnem stanju.

Vročična roka išče stik

s še neoskrunjeno belino.

Z nabreklih ust iztisnjena beseda        

se v krču piše na papir.

 

S pižamo,

zavozlano med nogami in okrog vratu,

se zgnetem med povaljane blazine,

kot garjav pes še trznem,

poližem stare rane,

na pomečkanih rjuhah,

izmozgana,

negibno obležim.

Ignis

ob potoku - Majda Kočar

Poslano:
07. 07. 2012 ob 06:50
Spremenjeno:
07. 07. 2012 ob 09:25

O, Ignis....lepoooo!

(tisto pižamo okrog vratu pa raje razvozljaj, te stare rane so ponoči zelo nevarne....)

:) Poljubčka, Majda

Zastavica

Ignis

Poslano:
07. 07. 2012 ob 09:26

Kako prav imaš, Majda! A se že razblinjajo, tu in tam še kak odlušček!

Lepo bodi, objem, Barbara Patrzia :)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Ignis
Napisal/a: Ignis

Pesmi

  • 05. 07. 2012 ob 23:47
  • Prebrano 699 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 332.4
  • Število ocen: 10

Zastavica