Mislim

misli

črno-bele,

bolj turobne

kot vesele.

 

Časi so

črni.

Pesem

za Beltince

bo bela.

 

Kot so polja,

kadar je zima

ta prava

po duši.

Z obilo moče,

ki jo zemlja hoče,

da v suši

nezdrava

ne stoče.

 

Pesem bo bela,

ker bo pela

o malih svetovih –

o cvetovih

češenj,

jablan in hrušk

v zmrzali.

Kakšni bili so najpréj

in kakšni, ojéj,

potem so postali.

O, porkaduš!

Sad ni rešen,

visi obešen

kot okrasek,

kot oglasek

v marketu Tuš.

Prihodnji plod

mrtev kot

posekan hlod.

Cvetovi beli

sesuti, uveli.

 

Kaj pa

kulture

na poljih

kraj Mure?

Kako

večpomensko!

Kultura –

ime lepo,

žensko.

Za pšenico,

koruzo in repo.

In drugo

duhovno lepoto,

ki zdaj je

državi v napoto.

Hoče

na njiv'ce

iztrebit

škodljivce.

Družbene

zajedavce –

neznanstveno-kulturne

ustvarjalce.

Ti iz Beltínec,

starec, kmet, oče,

zeleni mladinec,

še tebe mogoče

posrka

v vrtinec.

Kot Grka.

Gajžlja ropoče.

Dežela vsa joče.

Propad!

Vse, vse nas

oskubijo,

vse, vse nam

zarubijo

beli ovratniki

iznad kravat.

Vse na kvadrat.

 

***

 

Gospoda

črnih kravat,

belih gat

(ali obrat?):

 

»Špárajte,

špárajte!

Gágajte,

gágajte!

Garájte!

 

Pha, stavka!

Če davka

ne zmoreš,

ven 'z bajte!

Garájte!

Mi jih imamo,

kaj bajte –

gradove!

Tukaj žlampamo

vašega dela

in uma

sadove.

Vam pijemo

znoj.

Kakšen opoj!

Je mega

zabava,

ko folk naokoli polega,

crkava.

 

Garájte!

Vsi isti:

delavci, kmetje,

dekleta in fanti »anti« –

antiglobalisti.

Kaj nam koristi

pesa?

Še manj pa kulturna

»noblesa«!

Mi smo gospoda,

rejeni, debeli.

O, še bomo peli,

saj časi so beli:

nam, ki smo siti,

še nosi se k riti.

 

Dokler folk ne vstane

in plane.

Naj

še bolj se ga slači

in tlači!

Za primer vstaj

imamo na plači

(resda bedni) ustrezne organe!

 

Tam neki banditi

iz Beltinške bande,

ki špilajo sarabande,

made in Holande

znabiti,

pa druge podgane

(vaške in mestne,

ta »grande«,

poljske in cestne,

tud' s streh).

Poeti zapiti!

Vseh

se je treba znebiti!

Čistka ni greh.

Če že kruha stradajo,

naj še nastradajo!

V skorajšnjem zlomu

vrag se jih usmili!

Da bomo

mi, s kravato

za vratom,

lahko rili

po zlatih žitih,

skriti

za ščiti,

ki nam jih dajejo

bančni krediti.«

***

 

Mislim

misli

belo-črne.

Vse manj bele, vse bolj črne.

Dobivam mravljince.

Nad Béltince

se črna

pesem

zgrne.

 

Noro!

Nič v loncu.

Smo v črnem

predoru.

Nikjer niti iskre

lučí.

Niti na koncu.

A pustimo piskre!

Glavno, da se

država

drží,

vsaj za silo.

Izvaja EU navodilo.

In da ima strumne,

razumne

ministre.

Ne na robu Istre,

pač pa na ciparsko

ciprskem

soncu.

 

Svet ponorí.

Mržnja gorí.

Bel je obup,

ko grabeža strup

svet pomorí.

 

Črna je zemlja.

Bele – kosti.

janakolaric