Zastor je temen, skoraj neprosojen,

soba je v pritličju in vsakdo lahko vidi vanjo,

čeprav ne vem, zakaj bi se potrudil.

Videl bi me, kako se trudim ožeti veter

za kar največ svežine, medtem ko tuhtam,

kam danes ven in koga vse bom opazovala

z opazovalnice nekoga, ki je "samo na obisku",

tuhtam o hihitajočih se parih in družinah,

ki mi bodo nocoj prišle na pot v mestu.

Veter je zmeraj bolj ožet, ko čakam,

da pade sonce za celino in začne popuščati.

Namesto da bi misli utihnile, rojijo v pričakovanju

srečanj, naključnih ali ne, saj je vseeno,

lahko bi že pozvonil telefon ali zapiskal čarunalnik.

Šele tedaj zagledam, zares zagledam krožnik pred seboj,

okrašen z orientalskim modro belim vzorcem.

Skoraj vse koruzne kosmiče sem že pojedla,

ostal je le ornament, ki bi ga prav lahko spregledala,

prav lahko ne bi niti vedela, s kako lepe podlage 

se hranim in kako se je nekdo moral potruditi,

da je zame poslikal keramiko

na točno ta večer, točno tedaj,

ko žareča krogla udari ob dno. 

yoyoba