Pesem, ki se dotakne. Ko se živi človek sprašuje o žalosti in dojame večno prisotnost nekoga, ki je odšel. Z repeticijami v pesmi avtor ponazarja nekakšno korakanje za krsto, s tem veča vsebino spoznanja in njegovo veličino. Pesem je intimna, a ne zaide v patetiko in tudi to je njena odlika.

Lp, Ana

Ja, zelo zanimiv je muslimanski pogreb, ker se ne pije ne pred dženazo, ne po njej. Pokojnika se nosi do groba in prijatelji si ga podajajo z roke v roko. Za pogrebom gredo le moški. Potem je molitev, ki poteka ob grobu. Ženske pripravijo med tem vse za pogostitev pogrebcev. Je izbrana hrana, ki je namenjena le ob pogrebu. Jaz pa pogrešam čustva ob takšnem žalostnem dogodku. Izkazovanje čustev ni patetika, ampak tisto kar loči človeka od živali. Človek ima pozitivna in negativna čustva, ki jih mora izražati, če jih večno kontrolira izbruhnejo le slaba na plan. Tako mi pogreb bolj deluje kot filozofski diskurz , ki sodi bolj v kramljanje po pogrebu ali v teološke debate. Ko je človek žalosten ob pogrebu svojega bližnjega - ne filozofira. To je dobro paziti, ko zapisuješ pesem. Z "besedami izrazi čustva", če ne je pesem neprepričljiva.

Lp, DUSANN

Ana, Dusane - Hvala.

Nemam sta da dodam i kad bih htjeo.

Pozdrav