Mrtvaška

Mrtvaško bel je njen obraz,

njeno srce že dolgo ni videlo veselja.

Telo shirano in brez življenja,

na plečih nosi smisel brez pomena.

Življenje kruto in neizprosno,

trnovo pot ji je namenilo

brez upanja,

da v njej lepše življenje bi se prebudilo.

Ležala je na bolniški postelji

in čakala božje odrešenje.

Njeni drobci molitev

v nebesih iskali so odrešitev.

Odrešitev, ta prekleta in usodna,

prišla je zimske noči

iz njene prazne duše,

izsesala še zadnje moči.

Oči utrujene je zaprla

in zaspala lepa in sprejeta.

Telo v žari zdaj počiva,

in čaka na drobce tvojega spomina. 

ankavid