Tujka

Zavezala si me s srebrno nitko,

z biseri spletla čezme nevidne si mreže,

v srcu pustila si brazde hrepenenja,

na dušo vsadila premnoge si dvome.

Obrisala bi si krila prašna obupa,

iz glave pregnala vrtince nesmisla,

s srcem preplavala morja spomina,

in spletla šopke pisanega cvetja.

A  nevidna sila je posušila usta žejna poljuba,

zato tavam po puščavi pusti

in v pesku iščem dobroto in veselje.

A rada bi se v mavrico odela,

pa ne znam zbežati sivim tonom svojega prekletstva,

zato ostajam kot popolna tujka ogoljufana sreče,

ujeta za okovi tvojega zavetja.

ankavid