POJ
Kad je umrla majka žnjeli smo pšenicu
Odjednom je više nije bilo
I ta je činjenica bila nestvarna
Kao pečeno-žuto što je, na horizontu,
Kiptilo prema nebu
Nagorijevalo crvenu u modrini
Stariji među nama spustili su srpove na zemlju
Rekoše: Majke više nema
I srpovi bi pozelenili
Mladi su srpove stisli jače prstima
Uputili se modrini
Da joj odsjeku medeno-zlatni vrat
A majke više nije bilo
I tu prazninu u polju
Na koju se ni žito više nije hvatalo
Morali smo nečim popuniti
Pa smo njenu pjesmu šaputali u napuštenu zemlju
Leđa okretali pokolju u daljini
Žetev, ki je nekakšen vrhunec bivanja žita na njivi in smrt matere, ki je najnižja točka obstoja človeka. Ki se zaradi same žetve spreobrne v petje in hkrati zamolk. Je smrt navaden odhod, je smrt nasilna? Je smrt praznina ali jo občutijo zgolj živi? Pravzaprav ni važno. Materina smrt je obrodila trdne mlade stiskajoče pesti in spust srpov zamišljenih starejših, ki so, vsaj teoretično, bližje smrti. "Mati" lahko beremo tudi kot simbol domovine, planeta. Globoka.
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Edin
- 18. 06. 2012 ob 09:20
- Prebrano 872 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 445
- Število ocen: 9