Včasih sem kradla pesmi. Še vedno jih.

Samo da sem takrat, dolgo časa nazaj, potiho vstopila v knjigo

in besede, stavke in tvoje oči neslišno odnesla na moj papir.

Sedaj vstopim z rezilom in jezo in jih iztrgam ven,

ker se je subtilnost izgubila nekje med spoznanjem,

da je moja Duša umazana, zgnita ter

da v življenju ne bom napisala nič, kar bi te na koncu pripeljalo k meni.

Pogrešam ljubezen.

Pogrešam, kako so besede in stavki počivali v mojem

naročju in mi včasih zašepetali »Ne boj se, v redu je.«

Sedaj kričijo nazaj s klicaji in odebeljenim tiskom.

Jaz pa jih z mojo Dušo, ki je v bistvu moj Bit prebarvam na rdeče in jim rečem, da so moje.

Zaradi tega jih ljubim še bolj.

Ker je nasilje edina rešitev. Ker v takem času mora biti.

Človeška Lučka