Ker imam ravno pet minut časa, napišem nekaj stavkov o pravkar prebrani knjigi.

Zgodba se začne preprosto, s pismom, ki ga Iván prevajalec kriminalk najde v svojem poštnem nabiralniku, kar je za današnji čas dokaj čudno. Kratki stavki delajo že tako napeto zgodbo še bolj dinamično. Pisatelj preskakuje iz časa v čas in iz kraja v kraj. Vse skupaj začini z odlomki iz kriminalke, ki jo prevaja glavni junak. Ob branju imaš možnost moralizirati ali se prepustiti in uživati. Sama sem se odločila za slednje in ni mi žal.

Da knjige nisem prebrala že nekaj mesecev prej je kriva njena naslovnica. Sedaj ko sem jo, sprejemam to "nemogočo" naslovnico kot svojevrstno metaforo.

Lp, Lea