Praznina prihodnosti

bledo moder neskončen prostor,

v katerem se izgubim,

ko iščem svoje misli in čustva

kot drobne kamenčke

na prostrani obali.

Bosa hodim po skalah

v megleno modrino.

In se sprašujem,

Kaj se bo dotaknilo mojih stopal

v naslednjem trenutku.

Ne vem, 

ne kdaj, ne zakaj,ne kje

me čaka nekdo, če sploh…

Ne poznam barve,

s katero bi naslikala njegovo podobo,

In svinčnik ne ve,

kako bi zaokrožil krivulje,

ki iščejo same sebe.

Kot izgubljena vprašanja

se zaletavajo druga v drugo

in so sama sebi popolnoma odveč…

Kdaj? Kje? Če sploh?

veneramars