Ujeti v kroge
med lilijami plešemo, pohabljene
trnovke, nezakonski božji otroci:
vsak v svojem krogu, v zanosu, s
kamenjem v sopečem hrepenenju.
z rameni se dotikamo svojih lun,
pod veke skrivamo mala, medla
osebna sonca. vsak večer si tiho
posteljemo sebične sanje z jato
preverjenih zvezd! taki otročji
feniksi, nedomiselno začarane
prikazni. blodna, misleča sluz:
mojstri smrtonosnih iluzij, ki si
le včasih drznemo vdeti tipalke
v zaklete kroge svojih soljudi.
urednica
Poslano:
18. 06. 2012 ob 22:25
Spremenjeno:
19. 06. 2012 ob 06:21
Nekakšna otožnost veje iz pesmi. Naša mala sonca so medla in tako osebna, da bi radi sanjali vedno le iste narcisoidne sanje in si večali pogum, da bi preživeli še en krog, še no past, še eno noč. Od ujetosti primorani v feniksov čar, da se stresemo in, kot da ni nič, vzletimo proti lunam, ki so umišljena sonca ... Ena taka Sizifovska zmatranost, ki pa je blagoslovček nasproti neobstoju. No, v takole razmišljanje me je dela ta Ujeti v kroge.
Lp, Ana
! fajn.Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 18. 06. 2012 ob 12:29
- Prebrano 1036 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 581.7
- Število ocen: 13