Čas srečanja in čas slovesa
in ves čas, ki je vmes.
Nemi pogledi in mučna tišina,
pojemanje diha v prostoru telesa.
Kaj res ni važna beseda,
ukraden nasmeh ali vsaj znak,
hrepenim zaman - ali pač?
Mineva čas, a se um ne zaveda,
temni noči se telo ne vda.
Boleče je spominjati se bujnih misli,
iskrenja o prihodnosti na samem začetku,
ki niti ne sluti bridkosti, da se brezimno konča.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jaz
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!