Veter zapihal čez hribe in doline,
v meni prebudil je spomine.
Štiri leta te več z nami ni,
a vseeno v srcih nas boli.
Le kje tvoj stisk je roke.
Kje nasmeh in tople besede.
Ne trpim več bolečine.
A veter vrača mi spomine.
Spomine na prelepo to mladost,
ko skupaj dajala nas je norost.
Na skupne prekrokane noči,
ki brez tebe več jih ni.
Zdaj veš, drugačni smo vsi.
Ni te, da sijal bi nam v noči.
Zdaj bogu krajšaš dni.
Si Angel ki nad nami bdi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Adriano Trnovšek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!