Zaprešen od peščene ceste,
dvignem roke,
zamižim.
Tavam po njenih poljih
po njeni koži,
drsim.

Listje že diši po rumenem
in jaz,
mižim.
Grabim nežno da mi ne spolzi,
zdrsi.

Pade dež, pade toča,
telo mi stoji.
Blisk odpira mi oči,
šepeče mi, odpri!

Hoče da vidim njeno zadoščenje, njen nasmeh.
Z divjim vetrom narejen, na moji poti zgrajen.
Pokloni pogledov,
potreben le teh,
zapraši njen smeh.

Alexandrus