Živim v prostoru, ki me nevidno spreminja v okus na včeraj,

postajam prah, zbit v pore tvojih korakov medtem, ko pod kožo

slišim strah, potovati čez polja vseh meni podobnih, padlih junakov.

Morje v nemirnem pogledu sprašujem, zakaj me tako nežno utaplja in ne pusti,

da izplavam iz objema tvojih čeri, čeprav boli, živim le zakaj si to želim …

Zakaj mi dovoliš, da grizem v tvoje besede, če v njih ni tebe niti tvojih drobtinic?

Čutim vonj tvojih sanj, ki se vije in polzi čez luknje mojih fantazij,

luknje zaradi katerih živim le nedelje in sejem prepozna jutra.

Le začetek ve, zakaj se iz teh lukenj rodi vedno eno in isto vprašanje …

Kje je ta trenutek, trenutek, zdaj kaj je zdaj v najinih dlaneh,

izgubila sva vsako sled na najino pomlad, ostala je le ideja

v kateri ni prostora za dva, to je najina hrana, resnica podzavesti.

Ali se srečava na robu, mogoče za njim ali pa tam kjer tišina pomeni več kot jaz in ti?

Naj bo, naj živi tišina …

S.R.