Podoba strahov 
 

Podoba strahov mi sili

v ospredje misli.

Poezija moja izginja.

Sedaj je še poet bos.

Ostala je le kost spomina.

In sanje mrtve polzijo

skozi odprtine žaluzij.

S temnimi prsti se mi dotikajo

in kličejo po odrešitvi.

Razpeta med sanjami in

resničnostjo ostajam hladna

kot mrzel tuš izpod pipe.

Strte doline ostajajo strte,

poet ta vaš pa še vedno v kaosu.

veronikamlinar