pesem je sama v sebi vedno prazna:
le preplašeni liščki in podhlajene
borovnice zaznajo v njej slabotne
odseve lastne nebogljenosti! a vsi,

ki s krvjo plemenitimo soline sveta,
se od nje poslovimo brez slovesa, le
z nemirnim, otožnim spevom: s studom
do lastnega belega mesa, do nagajivih

prikazni, ki so s kljuvajočim strahom
prilepile naše sive blodnje na papir!
bežimo pred srhljivostjo vedno novih

svitanj, ki bi oskrunila naše bojne
mite, naše slovo brez žalosti, naše
mrtve ličinke, ki z minljivim darom

do neraspoznavnega zanikajo sledi
brezbrižnega stvarnika, pred eoni
položene v krematorij jecljajoče
svobode, ki se je več ne bojimo.

Dani Bedrač