Ko vstopimo v to pesem, smo spet v eni taki pokrajini, po kateri se pomikamo z zloveščo slutnjo, da ne bomo nikamor prišli, oziroma, da bomo prišli točno tja, kamor se bojimo iti.

Vseeno pesem na koncu preseneti z dvojino, ki samo potencira brezizhodnost in jo zabeli z grenkim koncem. Tukaj bi grenkoba lahko nastopila kot kliše, ampak je tako neavadno povezana s tvarjo, ki ponavadi "dviga" okuse, da se to ne zgodi. Zabela se zdi zadelana v pesem zaradi podčrtanosti brezupa, zaradi prepadnosti brezna, ki si ga pesniški subjekt in ta, ki je z njim v paru (najbrž) poiščeta (tudi) sama.

  Lp, lidija