Spustiš solze in dojke in veke do tal,
do nerazumljive prestrašenosti,
senčnate, stare odvečnosti.
Prebudiš speče lesketajoče ribice,
počasne srebrne valove dragocene vode.
Sežgeš neumne ljubezenske romane,
na hitro prelistane v stiski telesa.
Odpreš prostor meča in noža.
Ne more te raniti odsotnost nežnosti.
Sedeš na lesketajoči rob bližine
in od tam opazuješ volkove,
ki se klatijo na obronkih kože.
Sprašuješ se ali še smeš, ali sploh smeš,
medtem, ko režeš kletke ujetništva,
prazne zagovore, izrabljene odgovore.
Potem spustiš ptico svojega časa,
da zleti v nek objem.
Iskrena, zato prepričljiva, globoka izpoved. Tista odvečnost, ki se nalaga na bistvo vse življenje in zato mora biti izpovedana z bogatim pridevniškim jezikovnim zamahom. In zelo učinkovit zaključek. Kot bi se odvečnost razblinila in iz balasta privrela prvinska bit. Čestitke.
Lp, Ana
Enkratna pesen OP, moje čestitke:)
Lp, Lea
Ana, hvala!
LP, majda
Poslano:
04. 06. 2012 ob 16:47
Spremenjeno:
04. 06. 2012 ob 20:00
Lea, hvala, vesela:)
lp, Majda
Hvala, Perc.
LP, M.
V izrabljenem besedišču temnih zaves psihe je vzšla nova prebuditev, ki nas je pretresla in pokazala, da je še materiala za izpovedne trenutke pretrganih niti sreče. LP tomi
...zelo izrabljeno je to, kar ti bom rekla, a je res :)...kako lepo si povedal....hvala...
LP, OP
...Naj ti bo cela ali zaceljena tvoja nit sreče ...
Link na prevod:
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/68212/prevod_ob_potoku_zenska_pesma#.USQLPx3oklo
lp. marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!