Odšel sem h kovaču da napravi verige, jeklene
Vroče peči, po čelu kaplja na zaprašena tla in
moj hrepeneči glas, Dvakrat kovane prosim!

Odšel sem k zidarju po opeko in jeklo z betonom.
Žuljave roke, polagajo ograjo, lopate se vrstijo dan za dnem v noč,
jeklena volja in moj ukazovalni glas, Napolni do vrha betona!

Odšel sem k mesarju, po velike krače, krvave.
Klečim na vseh štirh da postanem eden izmed njih.
Ostri zobje, požrešnih živali, parajo kosti, in moj hrapavi glas, Straži!

Poslal sem svoje srce, da te pripelje.
Poslal ga v temo, čez trnje v nemilost krvavo predano.
Po sledi krvi, do hiše z betonsko jekleno ograjo,
mimo zveri in do okovane jeklene verige, prihaja njeno srce zapeljano.

Zakaj pa vse to, zakaj psi in veriga?
Vse to je zate, sem ji dejal,
zate moja ljubezen.

Alexandrus