Čez polja smrti
sem te odpeljal s poljubi
zavil te v šal
in rjasti križ
zakril ti z očmi.

V moji mavrici
si otroški smeh
v peskovniku,
dlaneh.
Si jok, kričeč,
obupan, v objemu ljubeč.
Si dreget, si svila
ob rami z roko drseč.
V mojem šalu si nit,
si plet v rdečo zakrit.
V rdečo zakrita
ko te spustim

Padaš mi v objem,
jočeš s smehom
igraš se z vetrom,
gledaš mesec
kako polzi mi na oči.

In stečeva,
v očeh je pot
in na poti temna sled
najinih oddaljenih domov.

Zdaj gledava,
kam mesec gre,
kdaj in kje utiša grom,
zrahlja se v prah
mi ta kamena pot.

Najini prsti se uglasijo
na ritem zvonov
in zven njih se odbija
v najino vročo kri.

Zakljenjen v hrastovi veji,
moje listje boža ti obraz.
Zdaj sva le še na polju

Zdaj si spregledala
z otroškimi očmi,
zdaj ne slišiš volkov za rameni.

Tam se samo še igram,
igram s spomini
In tam brez njih
si samo še sama.

Alexandrus