Pišem pesem za en dan,
enodnevna zgodba o budnosti,
ki ne zmore več spanja
in se je naspala v sanjah,
zdaj koleba ali bo zaspala nazaj
ali bo pisana naprej.
Brez škode bi odročila prste
od tipkovnice in sanjala še enkrat,
le da ne morem več spat
in ptice že pojejo budnico
in jaz lepim svojo vazo
z nevidnim lepilom,
da položim v njo umetno rožo,
ki še ni prerasla časa
in je še vedno cela.
Da zamotim dolgi čas,
da mi dela družbo na mizi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!