Brazde z žulji napojene, so govorile le o njem,

ki kitaro je igral, vse noči, preden pesem je spoznal.

Konci prstov preutrujeni in nenaspani so polzeli po strunah,

ki izvabljala je čudno melodijo.

Brez truda, ni uspeha, je dejal,

Ter vadil, igral, igral, igral…

Zdaj je umetnik, velik in svetovno znan,

vsi govorijo le o njem, da je poseben, genij, ter da ni zlagan.

Tega ne delam za denar, še zdaj trdi,

le za nasmeh, ki zagledam ga,

ko nekomu zaigra srce,

če zajoče še oko,

vedno znova se zavem,

bilo je vredno vsake noči,

ko nisem spal.

Ko vedno znova sem z ljubeznijo kot prvič zaigral.

Zdaj vem. Letim. Sanjam.

Življenje, ki ljubim ga.

Pravi in živi, ko drugi sanjajo.

Barby