Železni stroji vrtajo v možgane
In nitke znoja hladnega polzijo
Čez alegorično mi dioptrijo,
Čez mrežnico pokrájine neslane,
Medtem ko v puh zarita diham skice,
Jih s prsti barvam in z zobmi jih režem,
A vendarle nikoli ne presežem
Trdnjave, da prišla bi do kraljice.
Iz ust odprtih dušo si za hipec
Položil svojo vame kot v uválo,
Zadrgnil naju v svoj nasladni škripec;
A mene je spoznanje pokončalo,
Da te, ko spet postal si hladen kipec,
Niti za seme v meni ni ostalo.
In znova stroji vrtajo v možgane,
Ko pot potim po kráterjih neplodnih
In se v metaforah izgubljam blodnih
In grabim podse rjuhe pomečkane.
Aleksandra Kocmut - Kerstin