V nemi tišini večera,

ko si vzameš čas zase,

ko zamre vrišč in blesk

posvetnega življenja,

se v samotnih urah

minevajočega dne

spomni kdaj name.

Imej kakšno dobro misel

tudi zame;

Čuvaj jo!

Utrgaj kakšen droben,

prijazen utrinek spomina name;

Skrbno ga shrani!

Za čas,

ko pred tabo in mano

ostane le še za naprstnik življenja,

za čas,

ko jeza in napuh,

srd in zamera,

dokončno onemoglo zbledita

in se morda utrne skozi spomin,

saj vse le ni bilo tako slabo.

Bojan Foršček