Ne vem ali vem
al tko ti povem
da kriviti ne smem
ne stvarstva ne sebe
če kar brez potrebe
klical sem čustev zbor
kakor gojil bi odpor
do njih moči
ker dano mi ni
spoznati vseh
kar po božjih poteh
se podilo jih je
po mojih sledeh
in misli le te
v tvojih očeh
pravkar prebrane
želijo uspeh
spoznanja osame.

Čustev zmedeni ta ples
pretresen sem do konca res
ko vidim koliko jih ne poznam
saj še prešteti jih ne znam
a eno se me dotaknilo je
odprlo vrata dušice
ko mislil sem da vse že vem
kako naj temu se uprem
ko mislil sem da ga poznam
da treba ni mi več drugam
nenadoma sem zdaj spoznal
da uštel sem se ko sem odgnal
stran misel o ranljivosti
o životu mojem brez kosti
ki naj preneslo bi vse
le kaj more zdaj mi hrepenenje?

A takega jaz ne poznam
v romanih iščem ga zaman
obraza junaka ki pretreslo tako
bi koprnenje po nekomu ga zelo
da  želel bi ga kar takoj imeti
in ne le v sanjah ga gojiti
da želel bi ga pripojiti
tukaj zdaj še poljubiti
nikoli se sedaj ločiti
ne od telesa kraja ali časa
ne od čustev kar človeška rasa
jih vsakega posebej prepozna
drugače eden in drugače dva
na svoj skuštrani način
ob koncu tu je le spomin
na čase stare ko hrepenenje
ni bilo še prebujenje
bilo je le v junaku knjige
zapisano brez oblike
tudi skoraj brez vsebine
a nenadoma naprej se zrine
se mi zatakne med kosti
v srce me udari in oči
vesel da konca ni in ni
spoznal sem hrepenenje: to si ti!


 

Andrej46