Podarila sem oči
svojim prijateljicam,
svojim pesmim, (obv. povratni z.)
da lažje premagajo temo
v kateri prebivajo.
Odevala sem jih v oblačila
po zadnji modi svojih razpoloženj
in jim tu pa tam pozabljala
odpeti gumbe
(imela sem dober razlog -
da ne bi širile groze).
Vztrajno sem dozirala
njihovo skromnost in moč,
da bodo lahko izstreljevale salve čustev,
tudi ko mene ne bo več.
Tolažila sem jih s priznanji,
z veliko svobode,
s premalo rim ( s premajhnim številom rim)*(op)
z nekaj grenkobe in sramežljivosti,
z kdove koliko žalosti,
s preveč zim
in z vonjem akacij v maju.
op*(tudi ne rečeš npr " s premalo mamami, s premalo hruškami :)))) itd.
Tako smo se poistovetile,
postale smo prevzetne in nečimrne,
da ne vemo več,
kdo je komu podoben, one meni
ali jaz njim
in kdo koga muči z bolečino
v iskanju vode,
ki bi pogasila
požare srca,
ki pravkar piše. (?) (ki to piše)