S prameni mojih las igral se je veter,
božal mi je obraz.
Zrla sem v nebo,
čutila mehkobo duše
In toplino telesa.
Trave in v njej črički,
so klicali moje ime.
Potok z žuborenjem ustvarjal je melodijo,
napolnil moje čute.
Kocine po telesu so plesale čačača.
Veselje bilo je zreti,
s srcem videti ljubezen
In neskončno milino sveta…
Še danes obračam se na vsa čudesa,
da napolnijo mi vse, kar praznili so mnogi,
mnoga leta…
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barby
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!