Ne vem več katera pesem me bo pohodila,

ne ločim več krvavih naslovov od črnega bitja

neumornega bitja ne vem katerega zlega srca,

v mojih pesmih se najde ljubezen,

a če bo še dolgo lila črna voda in dušila

mojo dušo v telesu bom kmalu shirala

in končala z zadnjo pesmijo na papirju.

Moja pesem bo ostala, morda pozabljena,

še preden jo katere oči premorejo

prebrati do konca, kajti dolgočasna kot življenje,

v katerem plezamo kvišku, pa magari za lastno slavo

mi ni v navadi in tudi brati jih nimam v namenu.

Ostanem jaz, z vsem bitjem kot sem in ni me sram,

da sem, da zmorem svojo občutja, četudi dolgočasna

za koga, četudi že zdavnaj preživeti za koga,

ampak to sem jaz in ne hodite po mojih besedah.

IŽ-lev