to je bila le
nedolžna igra povezav
običajno ob petkih
sva zarisala mejo
ki je nesramno delila
možgani so bili
že zdavnaj razpolovljeni
hiper
hiper
aktiven
sem vnašal v register
arhitekturo pokrajine
obločni plamen
zadržan nasmeh uradnice
zvok pisalnega stroja
besede sva knjižila v tabelo
hiperkineza kinoteka telekineza kinolog
tok misli je nosil križ
kot podivjana reka so
spodjedale bregove varnosti
besede sva slikovno križala
ogromna šentjanževka
me je prerasla
ko sem bil kakih petnajst let star
njeni listi so bili
če si pogledal proti soncu
kot da bi jih predrle drobne igle
v časopisu
je pisalo da bi lahko bila špinača
z oksalatnimi kristali
ali katera od tropskih okrasnih rastlin
iz družine kačnikovcev
ki jih samske tete vztrajno gojijo
v mrkih čumnatah svojih vlažnih duš
jezik ti je nabreknil
in dihanje je prenehalo
molk.
molk je zlato
poneveril sem podpis
staršev ali skrbnikov
Še ena pesem, ki me vztrajno in nezadržno, včasih z malo strahu, vabi do konca, do zaključka. Z malo strahu zato, ker so to tiste pesmi, ki imajo vedno zelo čvrsto "dramturgijo", a je vhodna stran res jasna samo pesnikuu. Nobene potrebe pa ni, da bi bila znana bralcu, saj iz nje lušči(m) svoje "vhode".
Vendar; če konec v takšni pesmi na pade ob pravem času (ali na pravem mestu) se pesem "ne posreči". Samozavest avtorja, da je pesem "uspela", se pa ob tej pesmi zelo jasno vidi že iz naslova.
Poslano:
23. 05. 2012 ob 21:39
Spremenjeno:
23. 05. 2012 ob 21:57
Ojla Perorez, hvala za cenjeno mnenje.
Lp, b.
Všeč mi je, ko se pesmi prirepka dober komentar, oz. obrazložitev za podčrtanko. Zlije se s pesmijo in postane del nje. Je pa seveda že klišejsko slišati oz. brati, da brezno zna:))), kot rada napišem, ko me nekaj zdrma:)), res znaš in pika.
lp, ajda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!