Vedno si na preži, da nesrečniku pomagaš.

Ko stihe bednik tihe klepam, jih objavim,

koj krive verze moje, ti pozorno vagaš.

Ob pravični kruti sodbi, nespametno se davim,

a v srcu vem, je sodba mi v korist, saj ne pretiravaš

zato hvaležno, še prijateljem  te rad predstavim:

O ta veliki mojster poezije,

nemirni duh portala - Pesem si!

Naj muze luč ti večno sije,

pisuni mi nevredni, klanjamo se ti!

Včasih najde se še kdo v tej tvoji združbi

plemenitih velikašev nove pisane besede,

na primer:

pompozni stihoklepec v pravice službi,

posamizirajoč subjekt ki supverzno aksiom uvede,

in ko se vsi predajo enkarski okužbi,

se priključi še kakšna duša, ki jo transcendenca mede.

Tedaj pograbi vsak svoj kol in hoj!

Kot prabarjanci iz močvirja zdaj na juriš, v boj!

Kot pravemu poetu to priliči,

naj vsak poetasterja do krvi zakoliči!

Ker bedniki res nismo vredni druge cene,

če že naš vzdevek pravi da smo z leve scene.

Te prosim, prestižni cesar nedosegljive poezije,  

sem bitje skromno, naj mi vedno sije

žarko sonce tvoje zlatouste harmonije!

Vsak dan v pričakovanju,

zaprepaden, kot bisere prebiram

zlate niti klenih tvojih misli,

in v tem zmedenem stanju

jih zanosno glasno recitiram!

Brez sramu priznam,

res več dan ne mine,

da ne občudujem

zavistno tvoje veličine. 

brezno