Pride dan, ko bi si najraje populil lase, pa
še kakšne druge dlake tudi. Ko bi si izruval žile iz telesa. Žile v
katerih vre nora refoškasto črna ciganska kri, ki te sili, da bi
šamansko odplesal nekam. Kamorkoli. Pa ne. Ne odplešeš. Pride tak
dan, ko bi marsikaj. Ko bi si razparal drob. Če bi bil Japonec bi
si ga. Sédel bi na zato pripravljeno rogoznico, ali nekaj
podobnega. Mirno. Z vsem sprijaznjen. Odločen. Z vedenjem v srcu o
zakaj in čemu. Globoko bi vdihnil močvirnato postan zrak in ga
počasi izdihnil nazaj v obkrožajoče te močvirje, medtem ko bi v
roke prijel tanto – kratek meč. Samurajski nož, dolg kakšnih slabih
30cm, ga obrnil proti sebi in ssssk – rssssk – reeeez, bi odplaval
v neznano. A ne odplavaš. Ker ne narediš tega. Ker nisi Japonec. Pa
tudi, če bi bil, nebi. Ker zdajšnji Japonci se ne poslužujejo
seppuka. Ker ni več samurajev. Ti pa ne bi, ker nisi miren, tudi če
bi bil samuraj. Nisi pripravljen, nisi odločen in nimaš vedenja o
zakaj in čemu. Nasprotno. Hudičevo nemiren si, kar sicer pritiče
tvoji potepuški naravi, pa vendar, ta nemir te bega, ker je
drugačen. Je nemir ujetega ptiča, le da ti tega ne veš. Ne veš več.
Neodločen si. Pojma nimaš zakaj, le veš, da že dolgo nekaj ne
štima. Zato bi si izruval žile iz telesa. Pa si jih ne. Živiš
naprej v povprečnosti bivanja. In vsake toliko časa spet pride tak
dan. Dan ko bi, pa ne. In ko se takih dni nabere za ene ali dvoje
koralde, si kar naenkrat tam, da se ti zdi vse skupaj povsem
običajno. In takrat se počutiš krivega za svojo brbotajočo kri, za
tolikanj hoten šamanski ples, za vročico telesa, za sanje, za pesem
v srcu, za neopravljeno ruvanje žil. In takrat si mrtev, dokler te
ne obudita objem in poljub - enako nemirne sanjavke z vrelo
refoškasto črno cigansko krvjo v žilah, ki si jih hoče ruvati,
enako kot ti. Takrat, šele. Šele takrat, ko se zavozlaš v ožilje z
njo. Takrat. Takrat zaplešeš svoj šamanski ples. V dvoje. Takrat,
si odrešen.