V sončnem dnevu potujem v en dan tja,
kjer zares me nihče ne pozna,
kjer prazne sive so ceste in poti,
prazni dnevi in puste noči ljudi.

Mura, o Mura, ponosna, ker tvoja sem hči,
moje življenje brez tebe v prazno drvi,
obljubim ti večno, da vrnem se nazaj,
da znova moj svet mavrično zaživi.

Tisoč prelesti v nedrjih skrivaš svojih,
od neskončne tvoje lepote narava kriči,
divja reka tih svoj tok s šumom glasi,
na zeleni brežini cvet maka rdeče dehti.

Sonce žareče jemlje otožen mi 'gled,
prek mostu pelje me pot v ničev svet,
»Draga moja Mura,« nagovarja te glas,
»vrnem se kmalu, nikar ne pozabi name,
saj veš da moje srce bije le zate….«

Mala Punčka