Misel se mi utrne in neusmiljeno pade na tla.
Kot mlade veje
z moje glave poženejo roke,
ki grabijo po zvezdah
in iščejo usode najdenih.
Prihodnost je tam
na prostranih poljih belih cvetov.
Nedolžni smo postavljeni pred vrata in trkamo.
Nekdo bo odprl,
kaj pa bo na drugi strani,
vedo le posejana polja
raztreščenih usod.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Gasperrr
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!