Vsak dan se rodim na razpotje,

kjer beli porcelanasti smerokazi vpijejo vame.

Oči ne razberejo napisov na njih.

Zato sedim na žgočem soncu

in si s težkimi skalami razbijam glavo,

dokler končno ne najdem vzgona, ki me dvigne in napoti.

Ne vem natanko kam hodim,

ne vem če je prav.

Le to vem,

da vsak moj korak, premik in dih

me pelje bliže.

Bliže sebi in pravim potem.

Gasperrr