v ukradenem dvojcu brez krmarja
skuštran veslam po celjskih ulicah:
skesani bernardinec, nor reševalni
čoln s svetlikajočimi črvi v ranah.

nimam enojajčnega dvojčka in vsako
jutro si sam pogasim svoj nočni žar
s pomado iz žvrgolečih zrn, z vodo
iz svojih ptičjih ušes in z molkom,

v katerem spijo moje plahe misli.
vsako jutro si z resnico prebičam
oči in se natrem s razočaranjem.

in vsako jutro mi ptički zapojejo
naj si kupim nove cuclje za svoje
sive dni in nove svilene rokavice

za artikulirano,
brezzobo slovo.

Dani Bedrač