Ta svet ne ponuja stvari, ki jih ne more vzeti.

Je kdo tam zunaj, ki se mu upa vrata odpreti?

A res vsakdo čaka na svojih pet minut,

V strahu pred očitki, da je preveč nadut.

Vem, da me slišiš, povej mi, kaj čutiš

Ali tudi ti kot jaz prihod pomladi slutiš?

Zame si križišče, ki odkriva nove poti

skodelica kave ob koncu poletne noči.

Te dni bi dal vse, da bi lahko kupil občutke

Ubijal bi in stradal za izgubljene trenutke

Nočem več igrati po tujih navodilih

Hočem s tabo živeti po najinih pravilih.

Danes potrebujem te še bolj kot včeraj

tu na pravi strani, zdaj in za zmeraj

rani me in ozdravi, obudi v meni otroka

reši me, reši se s tega samotnega otoka.

Jana Tof