Rekel si, naj pridem, ko svetilnik bo nebo prižgal,

Da boš čakal name, ko bo mesec pred jutrom zbežal

Rekel si, naj najdem te, kjer se rimska cesta v morje zlije,

da odpreš mi vrata v raj, ko zvon nad mestom sence skrije.

Rekla sem, da nisem jezna, ker jati vran si prodal sanje,

a ne skrivam, da me muči, ker si dal jim dušo zanje.

Rekla sem, da si oltar, na njem bom čuvala zaklade,

zdaj nosim jih drugam, ker tvoj srd odsev jim krade.

Rekli so, da si odšel, ker svet se ne vrti po tvojih pravilih

A ti le ladjo si iskal, ki ne bi potonila v nočnih nalivih.

Rekli so, da mi je žal, ker sem ob stopinjah v pesku bedela,

a le na plimo sem čakala, ki je najino zgodbo v naročje vzela.

In za hribom je izginil strah,

Njegov šepet se je sesul v prah

Tvoje barve, moja slika

Lovila sva ptice po robu obzorja

Zame vejica, zate pika

Zdaj osamljen si komet sredi vesolja.

Moje barve, nova slika

Oblaki in zemlja v čarobnem zlitju

Na krilih mehkega dotika

Zdaj bosa plešem v svojem tihožitju.

Jana Tof