bog ima papirnat rilec in petardo
v roki, mrč se lušči z duš! princ
je v penziji, že dolga leta mrtev,
siv kot hudič. ob cesti stopiclja

pokora s srpom v srcu: kdo brenči
v konjušnici? majcen in prazen je
boben sveta, v popolni tišini uka
zamorjena gruča ljudi, kup vragov,

jata pijanih ptic. ste se vznemirili, vi,
pogojno uresničeni? vam mojih kamnov
ni več mar? kupil vam bom trše otrobe
in vam nasolil očesca z jedko tinkturo,

z biserno matico! žičje je napeto,
hram izpraznjen in kipi očiščeni:
po kleteh se pase krščanska drhal!
a je to normalno? nič ne de, če ni.

v trebuhih stark domuje mojstrstvo
preživetja, socialni stiski navkljub.
v dimnikih so prekajene ribe, tam so
skriti novčiči, pod pragom so želve!

ljubezen ni vedno občudovanja vredna,
z golšo do uhljev, s krtačko na klic:
ljubezen je lahko klicaj ali papagaj,
lahko pa nagon mrtve device marije.

ko sem izgubil službo, mi je pravosodje
prebičalo želvaka, v banki sem naletel
na mušnico in zdravniki so mi predpisali
špansko muho. le cigan bi rad bil, le uš.

danes opoldne bom usahnil v osamo
in si privoščil prekuhanega parizana!
k obedu bom sedel gol in w. burroughs
mi bo drgetal pod ničejanskimi podplati.

Dani Bedrač